Aktualno


  Teme

Eksperimenti na živalih – "Najhujši vseh zločinov"

Evropske države veljajo za kulturne, ker prebivalci v glavnem civilizirano občujejo med seboj. Zato pa izgleda veliko bolj barbarsko v hlevih, na transportnih kamionih za živali in v klavnicah moderne mesne industrije. Vendar bi skoraj zavidali govedu in prašičem, ki vegetirajo v ozkih ogradah in režastih tleh, ki vidijo sončno svetlobo samo na poti v klavnico, če primerjamo njihovo življenje z življenjem in usodo njihovih živalskih vrstnikov v poskusnih laboratorijih univerz, Max Planck instituta, bolnic in industrije.



Mučiti živali, da bi zdravili ljudi?
Kaj živalsko življenje lahko da od sebe, preizkušajo tako, da jih operirajo z ali brez narkoze, svinjam dajejo raztopino pralnih praškov, dokler ne poginejo, albino kuncem jedke tekočine v oči, dokler ne oslepijo, mačkam prekinejo očesne mišice in jim vstavijo elektrode v očesne votline, da se orientirajo s škiljenjem, psom uničijo prsnico in odklopijo glavno arterijo, da se jim ustavi srce in umrejo. Predstavljajmo si, kako kričijo opice, ko jim vstavijo jeklene sonde v možgane in jim vbrizgajo kemične snovi, kako delujejo določene strupene snovi, ki jih dajo živalim, ki nato pogosto ure dolgo trpijo v krčih, visoki temperaturi, krvavi driski, dokler jim končno ne poči želodec, ko jim ohromi dihalni sistem.

To je samo nekaj primerov iz mučilnic univerz in koncernov farmacevtske industrije. Sadistične grozovitosti, ki presegajo predstavni svet normalno čutečega človeka. V Nemčiji je umrlo na ta način, po podatkih Poročila zvezne vlade o zaščiti živali iz maja tega leta, preko 2,1 miljona živali – med drugim 2.155 opic, 11.661 prašičev, 117.890 kuncev, 1.024.413 miši pa tudi konjev, ovac in govedi. V prihodnosti jih bo še veliko več, ker bo začela veljati nova odredba EU, da mora biti 30.000 kemikalij, ki so že več kot dvajset let na tržišču, ponovno testiranih z obsežnimi testi na živalih. Računa se, da bo zaradi tega zastrupljenih najmanj 50 miljonov živali, od tega samo psov med 20.000 in 30.000. Vse po reku: »Poglejmo kaj se bo zgodilo, če to ali ono žival omrtvičimo v določenem možganskem predelu, ali če ji odrežemo te ali one okončine…«
Kaj si lahko mislimo o civilizaciji, katere znanost vključuje takšne brutalnosti in njena medicina zdravi z metodami, ki prinašajo živalim toliko gorja?
Pred tremi leti umrli kirurg dr. Werner Hartinger, ki je užival velik mednarodni ugled kot kritik vivisekcije, je odgovoril na zbegano vprašanje, kako je vse to mogoče takole: »Politika je legalizirala bolečo zlorabo živali, cerkvene institucije so dale moralno opravičilo, znanost je to utemeljila kot ”blagor človeštva”, industrija z grožnjo o brezposelnosti, gospodarstvo razglaša to za nedopustno, raziskovalci opozarjajo z izselitvijo v tujino, mediji napovedujejo pri odpravi kaos pri medicinski oskrbi, interesne skupnosti so zaskrbljene za milijardne subvencije in vsi opravičujejo poskuse na živalih z dobičkom, koristnostjo in uporabnostjo.«

Moralna omotičnost
Namesto da bi si človek podredil zemljo kot oskrbnik in varuh, uničuje vse na njej. Začelo se je že na daritvenih oltarjih starozavezne duhovniške kaste, ki je s tem hotela pomiriti razsrjenega Boga. Do danes se ni veliko spremenilo. Kdor iz ”znanstvenih razlogov” fiksira opice na stol ali lomi psom kosti, lahko kljub temu v nedeljo udobno sedi v cerkvenih klopeh. V prejšnjih časih niso bile žrtve cerkvene nemorale samo živali, ampak tudi krivoverci in čarovnice, ljudje drugačne barve kože, ki so vsi veljali za manjvredne. Kdaj se bomo Evropejci prebudili iz naše moralne omamljenosti, v katero so nas prestavili teologi in filozofi? Npr. cerkveni učitelj Tomaž Akvinski (1225-1274), ki je razvrednotil živali, ker nimajo ”neumrljive duše”, ali filozof in matematik Descartes (1596-1650), ki je primerjal krike bolečin živali s škripanjem stroja. Pred pol stoletja je govoril Mahatma Ghandi: »Poskusi na živalih so po mojem mnenju najhujši od vseh zločinov, s katerimi danes greši človek proti Bogu in stvarstvu.«

Gigantski slepilni manever
Da bi opravičili te zločine, vedno znova zavajajo javnost. Najbolj drzno lažeta prof. Handwerker in Kessler iz Erlangena, ki si upata trditi: »Predstava, da gre pri poizkusih na živalih za krutosti, spada v svet pravljic!« Kako ”prijetna” je atmosfera v živalskih laboratorijih, je poskusil razjasniti bremenski raziskovalec možganov, Andreas Kreiter v časopisu Suddeutsche Zeitung. Do svojih opic, ki jim je dal tudi imena, je imel enak odnos ”kot dober kmet do živali na svojem kmečkem dvorišču”. Vendar pa bi živali to nekoliko drugače komentirale, če bi lahko same prebrale njegovo poročilo: »Opice imajo narejeno luknjo v lobanjo, ki je zadelana z zobozdravstvenim cementom, iz katerega štrli kovinska polica. Z njeno pomočjo so čvrsto pritrjene na posebej izdelanih stolih, da lahko brez večjega gibanja več ur dnevno zasledujejo na ekranu potujoče svetlobne reflekse. Njihovo možgansko delovanje preiskuje s kot las tankimi elektrodami, ki jih med poskusom porinejo v njihove možgane." Raziskovalec možganov Kreiter pravi ob njihovih reakcijah, da »pojejo kot v zboru!«
Že dolgo obstajajo alternative, kako lahko nadomestimo poskuse na živalih pri razvoju zdravil in preizkusov toksičnosti. K temu lahko še dodamo široke možnosti računalniških simulacij, s katerimi se da nadomestiti poskuse na živalih, kot npr. pri izgradnji kompliciranih kemičnih spojin, pri razvoju cepiv. Matematični modeli zdravljenja kosti nadomeščajo mučenje živali pri umetnih zlomih kosti pri psih in ovcah. Računalniški modeli v toksikologiji, rakastih obolenjih, dednih boleznih, v mikrokirurgiji itd.

Slepilna varnost
Še slabše, kot opustitev alternativnih raziskovalnih in preizkusnih metod, je usodno prepričanje o zanesljivosti rezultatov poskusov na živalih. Tesno je povezano z neko drugo zmoto: namreč, da nas vedno več zdravil napravi vedno bolj zdrave.
Po ugotovitvah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je potrebnih samo okoli 270 delujočih substanc za večino danes poznanih bolezni. Na tržišču v Nemčiji je okoli 60.000 zdravil, od katerih jih redno testirajo na živalih 20.000. Za to hiperprodukcijo zdravil porabijo na milijone poskusnih živali in to kljub temu, da dobljeni rezultati praviloma niso prenosljivi na ljudi. 80% testiranih delujočih substanc se pri kliničnih testih, ki sledijo živalskim, pokaže kot neuporabnih na ljudeh. Npr. pomirjevalno sredstvo CONTERGAN je povzročilo na tisoče rojstev spačkov in splavov, čeprav je zdravilo nosilo oznako kakovosti ”uspešno preizkušeno na živalih”. Strokovnjaki navajajo, da samo v Nemčiji letno umre najmanj 16.000 ljudi zaradi stranskih učinkov zdravil, v ZDA pa naj bi bilo teh 100.000! Prof. Überle iz Zveznega zavoda za zdravje v Nemčiji je že leta 1987 v nekem poročilu trdil: »Poskusi na živalih načelno niso prenosljivi na ljudi!« Brezštevilna cepiva in zdravila so za ljudi katastrofalno škodljiva, čeprav so se pokazala pri preizkusih na živalih kot neškodljiva. Po neki objavi klinike GROSSHADERN v Münchnu, lahko 61% vseh spačkov in 88% mrtvorojencev pripišemo posledicam jemanja zdravil. Npr. angleški Nacionalni center za raziskovanje raka (NCRI) že dolgo ne izvaja več nobenih poskusov na živalih, ker ne dajejo smiselnih rezultatov. Dr. Klausner z Instituta za raka v New Yorku ugotavlja enako: »Niti eno samo novo zdravilo za zdravljenje rakastih obolenj ne pride več od poskusov na živalih. Vsa razpoložljiva zdravila so bila testirana na živalih šele naknadno, ko so bila opozorila na njihove terapevtske lastnosti že predložena. Tako je bila usmrtitev milijonov živali popolnoma zastonj.«

Mučenje živali kot ”znanstveno raziskovanje”
Še posebno brez zadrege se opravljajo na živalih t.i. osnovne, temeljne raziskave. V veliko primerih gre le za znanstveno radovednost, katere rezultati se bodo lahko praktično uporabili kdaj pozneje. Dr. Walter Schmidt iz Združenja zdravnikov proti poskusom na živalih, piše: »V najbolj temačnem srednjem veku niso počenjali na ljudeh takšnih grozovitosti, kot jih danes počenjajo na živalih širom po svetu, noben eksperimentator ne more teh filmsko podprtih zločinov zanikati.« V službi znanosti in za »blagor človeštva« se živali v poskusnih laboratorijih zastrupljajo, razkosavajo, poparjajo, radioaktivno obsevajo. Uničujejo njihove možgane, lomijo in žagajo jim kosti, jih zadušijo, utapljajo, pustijo jih umirati od žeje in lakote, izkrvaveti, s pnevmatičnimi kladivi jim razbijajo lobanje in jim vlivajo vanje vročo vodo ali olje. V protokolih pa ohranjajo zapisan njihov vsakokratni grozljiv smrtni boj. 65% vseh eksperimentov na živalih ni izvedenih zato, da bi komu pomagali ozdraveti, ampak gre za dosego večje časti mučitelja živali ali da bi pridobil s svojim znanstvenim delom doktorski naslov ali dovoljenje za učitelja na univerzi.
Genska tehnologija zadnjih let postaja izvor brezmejnega trpljenja živali, prvi uspeh je bila »rakasta miš«, ki so ji z gensko manipulacijo uničili obrambni mehanizem. Podobno kot rakasto miš so proizvedli še druge transgene živali, ki so jim transplantirali gene človeških bolezni: artritične svinje, shizofrene podgane... Od 80-tih let naprej so proizvedli in patentirali preko 10.000 gensko manipuliranih živalskih vrst, gensko manipulirane živali se lahko naročijo celo po katalogu. Prav tako hočejo rešiti problem lakote z manipulacijo v kmetijstvu. Rešitve za tretji svet ne vidijo v boljši prerazporeditvi presežkov industrijskih dežel, ampak v gensko manipulirani koruzi, v gensko spremenjeni zelenjavi. Toda živalski eksperimentatorji so že veliko dlje: proizvajajo mešance med ovco in kozo, petelina brez perja, turbo kravo in super prašiča, ki prekomerne teže ne more več nositi in poklekne pod njo.

Tožbena pravica živali
Vse to se dogaja v deželah, v katerih se zahtevata kot temelj pravnega reda etika in morala. Tudi v etiki, ki se nanaša samo na ljudi, bi bil pravi odnos do živali pomemben – v interesu človeškega dostojanstva, ki ga je Immanuel Kant ocenil za kršitev, če človek muči živali. Krši se nemški Temeljni zakon, člen 1: »Dostojanstvo človeka je nedotakljivo.« Ali lahko prijatelji živali pred sodiščem obtožijo kršenja človekovih pravic tiste, ki zatirajo živali?
Primer iz leta 2001: trije kmetje so se obrnili na sodišče, naj prepreči, da bi pobili 400.000 glav govedi samo zato, ker je rasla cena mesa. Upravno sodišče v Frankfurtu je priznalo, da je v pravnih krogih delno zastopano stališče, »da človeško dostojanstvo na vsak način posredno obsega zaščito živali v ustavi…., vendar antropocentrična usmeritev temeljnega zakona govori izključno o varstvu ljudi in za svoj cilj nima zaščite drugih živih bitij.« Sodišče je predlog kmetov zavrnilo. Če je poskus na živalih dovoljen s strani sodišča, se ne more pritožiti niti društvo za zaščito živali, kljub velikim besedam v nemškem Zakonu o zaščiti živali.

Nova slika sveta
Vivisekcija je nadaljevanje High-Tech medicine, ki obravnava bolezen za izključno telesni proces, kot mehansko motnjo v človeškem organizmu. V tem smislu pri živalih mehansko povzročijo bolezni in jih hočejo mehansko tudi odpraviti. Popolnoma izključujejo skupno delovanje telesa, duše in duha.

Alternativa: celostna medicina, podpora samozdravilnih moči v organizmu, ki postanejo aktivne, ko se vzpostavi ravnotežje med duhom, dušo in telesom, kar ni možno s kemikalijami, operacijami... Spremeniti življenje, mišljenje, občutenje...Brezobzirno izkoriščanje živali ne more biti nikoli pomenljiva podlaga za zdravljenje. Naslednja alternativa je najti pot k enosti v naravi. Dokler tega ne dosežemo, podlegamo zakonu vzroka in učinka. Ta ne velja samo v fiziki, ampak povsod v življenju. »Kar ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, to ste meni storili«, je dejal Jezus iz Nazareta. Pri opozorilu: »Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan«, ni izvzet skalpel pri vivisekciji. Izgnal jih bo iz njihovih laboratorijev, kot je izgnal nekoč trgovce iz templja.

Dr. Christian Sailer, glavni tožitelj pri mednarodnem sodišču za pravice živali v Ženevi

Prevod: Jože Vasle
S tem ne izgubite ničesar, saj sicer ta denar ostane državi
Prispevajte sredstva in pomagajte živalim
Včlanite se v društvo in pomagajte živalim
Naročite se na brezplačne
e-novice društva!

Odjava