Aktualno


 Spremljajte nas na FB

  Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

PRISPEVEK K EKOLOŠKI INTELIGENCI

Civilizacija je v stanju zmede in razkroja. Postala je tempirana bomba, saj kolektivna norost že ogroža naš obstanek. Uničevanje ekosistemov in življenja planeta, razuzdani materializem in bedno potrošništvo, grob socialni darvinizem, razkroj skupnosti in izguba medsebojne bližine, beg v virtualne iluzije, brezobzirnost in brezbrižnost, apatija in razkroj vrednot. Ali bomo nadaljevali z bipolarno blaznostjo ali/ali, ki jo izvajajo fundamentalisti tako religij in ideologij kot dogmatiki znanstvenega materializma? Zastarela in disfunkcionalna prepričanja vodijo naravnost v kolektivno institucionalizirano norost, na čelu katere paradirajo prikazni sociopatskih politikov. Norci vladajo, pametni pa norijo. Nehajmo se delati nemočne in neumne! Za naš obstoj gre, potrebujemo novo paradigmo od spodaj navzgor, ki naj temelji na sodelovanju z naravo in sočlovekom. Če želimo to doseči, moramo živeti sposobnosti čustvene, socialne in ekološke inteligence v štirih sklopih:

Sočutnost in odgovornost do vseh oblik življenja:

Prevladuje pogled iz pozicije človeka kot krone stvarstva. Pozicija Dominum terrae omogoča, da brez premisleka izvajamo vulgarni antropocentrizem, ki nekaterim kratkoročno prinaša dobiček, dolgoročno pa vsem usodne posledice, ki jih prepoznavamo kot naravne katastrofe. Toda narava ni pošast, ki ima za cilj uničenje človeštva, prej bo držalo nasprotno. Človek si je zadal peklensko nalogo, da si pokori naravo zgolj v lasten profit, ki je prikrit v mitu napredka. Napredek pa ni isto kot razvoj. Posledice čutimo vsi, zato vse bolj spoznavamo, da je človekova težnja po obvladovanju narave zamisel norcev. Človeška vrsta je del mreže življenja, ki nas je porodilo. V tej mreži je pomemben vsak člen, vsako vozlišče. Če neka vrsta želi maksimirati svojo pozicijo, v nasprotju s težnjo po optimalizaciji ekosistema kot celote, potem je ta vrsta obsojena na izumrtje. To je nauk evolucije. Ali ni to usoda človeka, ki je nasedel dogmi o brezobzirni kompeticiji vsega živega? Vendar življenje ni posedlo planeta s kompeticijo, pač pa s simbiozo. Ni prav, da rečemo, prišli smo na ta svet, ampak prišli smo iz tega sveta. Vsa bitja tega sveta, tako kot ljudje, potrebujejo življenjski prostor, zatočišče, hrano, vodo in zrak. In če pomislimo, da smo vsi skupaj potniki na edinstvenem vesoljskem plovilu z imenom Zemlja, kjer nas povezuje skupna usoda sredi pošastnih praznin vesolja, nam bo morda lažje obuditi sočuten odnos do vseh sopotnikov. Nobena vrsta in noben osebek ne zmoreta preživeti v osami. Brezčuten elektronski svet komunikacij in virtualnih svetov nam ne more nadomestiti pristnega stika z življenjem in digitalna umetna inteligenca je lahko le surogat naravne analogne inteligence človeka z vsemi čustvi, čutenjem in čudenjem. Edino, kar bo umetna inteligenca zmogla, je bolj sofisticirana pot v kolektivni samomor človeštva. Za uvod lahko izbirate med androidom in človekom, med robotom in domačim psičkom ali med plastičnimi drevesi in gozdom. Ne pozabimo, da je bil človeški um ukrojen v vsaj 350.000 let evolucije in da v nas biva mnogo več pračloveka, kot si lahko zamišljamo. Če odmislimo vso tehnološko kramo, ki nas obdaja, nam ostane golo bistvo človeka, ki je otrok narave. Ne pozabimo, da je obstoj človeka popolnoma odvisen od neprekinjenega kroga storitev ekosistema.

Razumevanje, kako narava podpira življenje:

Že milijarde let poteka koevolucija planetarnega okolja in življenja. Spremembe okolja vplivajo na življenje in hkrati življenje samo spreminja okolje. Če spremljamo dogajanje v geološkem času, lahko hitro povzamemo strategije, ki jih je življenje uporabilo in jih vnesemo v razvoj sonaravne človeške družbe. Poglejmo primer kolonizacije praznega prostora v naravi, ki nastane ob umiku morja ali ledenikov, strditvi lave po vulkanskih izbruhih ali pa obširnih plaziščih in požariščih. Prazen prostor najprej poselijo pionirske vrste, sledijo jim sukcesije rastlin in živali, dokler ekosistem ne zavzame klimaksnega stanja, ki lahko preživi milijone let v dinamičnem ravnovesju. Tudi človek je ubral to naravno pot razvoja. Iz Afrike smo kot pionirji poselili prazen prostor ledenodobne Evrazije in prešli v sukcesivni razvoj kot plenilci in roparji z vsemi posledicami. Nauk evolucije pa je, da moramo vzpostaviti klimaksno združbo, kajti le ta edina lahko zagotavlja varno prihodnost vrste Homo sapiens. Obenem moramo prepoznati pojav gnezdenja (nesting), v katerem se razvija življenje. Bakterije so z endosimbiozo ustvarile celico, celice večcelični organizem z organi, organizmi tvorijo populacije vrst, populacije številnih vrst pa ekosistem. Kot piše Bruce H. Lipton v knjigi Biologija prepričanj: »Človeška bitja so enostavno posledica kolektivne zavesti ameb.« Ne obstoji niti ena nova funkcija v naših telesih, ki ne bi že bila izražena v posamični celici. Življenje celice v telesu in življenje ljudi v civilizaciji sta samopodobni preko meril. Hkrati se lahko vprašamo, kako je mogoče, da 50 milijard človeških celic živi v simbiozi (celice slinavke ne napadejo in prebavijo jeter), medtem ko 7 milijard ljudi stoji na robu medsebojnega uničenja? Vendar je to zgolj posledica sedanjega političnega in ekonomskega sistema, na katerega smo pristali in ki temelji na nasilju in reprodukciji strahu.

Pogled v neopazno in očem nevidno:

Nekoč so ljudje izvajali enostavne posege v naravo in hitro prepoznali posledice. Ta znanja so prehajala iz roda v rod kot tradicionalna ekološka znanja. Danes so ti posegi bistveno večji, bolj rušilni, bolj prepleteni, zato pogosto povzročajo dolgoročne in kompleksne posledice. S tem je zabrisana povezava med vzroki in številnimi posledicami, ki se vrstijo čez čas. Pogled znanosti je še vedno kavzalnost na materialističnem nivoju, ne pa obravnavanje po dognanjih teorije kaosa, ki definira naše vsakdanje življenje. Če nam relativnostna teorija razlaga makrokozmos in kvantna teorija mikrokozmos, obe pa sta odpihnili Newtonov pogled na svet, je nerazumljivo, da z Descartesovim dualizmom in Newtonovo mehaniko še vedno obravnavajo svet človeka, za katerega velja teorija kaosa. Tudi sprememba perspektive opazovanja nam prinaša presenetljiva spoznanja, poglejte cvet pod lupo ali pa edafon prsti pod stereo mikroskopom, pa se vam bo odprl nov svet, ki ga ignorantsko dopustimo betonirati in zastrupljati. Poglejte od blizu, kako umira čebela zaradi insekticidov ali pa iznakažene mladiče ptic. Sicer pa se lahko vprašamo, kako smo dopustili razpad lokalne skupnosti, prepoved sosedske pomoči in se odpovedali sočutju do sosedov.

Predvidevanje nepričakovanih posledic človekovih dejanj:

Glede na poprej zapisano, da nam vzročnost vse bolj izgineva v valovih kaotičnosti, je pomembno, da uporabimo sistemsko razmišljanje. Ta način zahteva pomik od racionalnega k intuitivnemu, od analize k sintezi, od redukcionizma k holizmu, od linearnega razmišljanja k nelinearnem, od kompeticije h kooperaciji, od ekspanzije h konzervaciji in od količine h kakovosti. Sistemsko mišljenje pripelje do zgodb, do pripovedovalca zgodb. V zgodbi niso pomembni ljudje in stvari v njej, ampak odnosi med njimi. Ko slediš zgodbi, slediš določenim odnosom in nikoli ne dobiš celotnega pomena. Šele ko zgodbo prebereš, spoznaš njeno celovito sporočilo. Na ta način nam narava pripoveduje zgodbe in šele ko bomo razumeli njena sporočila, bomo stopili na pot sonaravnosti.

Sonaravnost kot praksa lokalne skupnosti:
Brez opolnomočenja lokalne skupnosti seveda ne bo šlo. Lokalna skupnost mora zagotoviti temeljne biotske potrebe človeka: bivališče, potrebno energijo, hrano in vodo, obleko in obutev, šolstvo in zdravstvo ter kulturno identiteto. V primeru kolapsa globalne ureditve je to edini način preživetja.

Svet v kaosu je zanesljivo znamenje, da elite s politično in vojaško represijo pod krinko demokracije zgolj zakrivajo simptome in ne zdravijo smrtonosnega obolenja civilizacije. Spremenimo svoja prepričanja in dejanja. Le tako bomo od spodaj navzgor spremenili svet! Ko bomo lastne vrednote prepoznali kot skupne vrednote, bomo privzeli pojem skupnega blagostanja. O tem nam govori že antični rek: »Salus publica suprema lex« (Obča blaginja je najvišji zakon). Premaknite se že enkrat, da vas ne premikajo drugi!

Anton Komat




Revija Osvoboditev živali, št. 36, december 2018, str. 14-16.

Za branje celotne revije na spletu kliknite - tukaj.
S tem ne izgubite ničesar, saj sicer ta denar ostane državi
Prispevajte sredstva in pomagajte živalim
Včlanite se v društvo in pomagajte živalim
Naročite se na brezplačne
e-novice društva!

Odjava